sreda, 23. maj 2012


6. KARAKTERJI - SANGVINIK
Po zaslugi psihologov in behavioristov (proučujejo obnašanje) lahko danes različne osebnostne tipe ljudi precej posplošimo in razdelimo na štiri skupine: sangvinik, kolerik, melanholik, flegmatik.


SANGVINIK
Sangviniki so čustveni in odkriti ljudje, ki delo spremenijo v zabavo in so nadvse radi v družbi drugih ljudi. Znajo prisluhniti drugim in so vedno polni optimizma. Sangvinike navzven najlažje opazite glede na njihova živo obarvana, dramatična oblačila. Radi imajo svetle barve, ki pritegnejo pozornost in odsevajo njihov svetel, optimističen značaj. Ti ljudje so izjemno privlačni in imajo nekaj v sebi, kar druge pritegne, zato jih zelo pogosto videvamo v družbi drugih ljudi. V skupini jih najlažje odkrijemo tako, da opazujemo kdo je najglasnejši in kdo ves čas klepeta. Imajo prirojeno željo, da bi bili vedno v središču pozornosti, poleg tega pa znajo zelo duhovito pripovedovati zgodbe za kar seveda nujno potrebujejo poslušalce. Ko ste skupaj s sangvinikom, se zavedajte, da ti ljudje govorijo, ne da bi prej pomislili. Izredno radi imajo raznolikost in prožnost. Vedno se mora dogajati kaj novega. Ker sangviniki radi pripovedujejo o svojih napakah,  ne razmišljajo, kako bi se težavam izognili. Nimajo težav z drastičnimi spremembami, zato pogosto prenavljajo svoje okolje. Barvnih spodbud ne potrebujejo. Ker so zelo dejavne osebe potrebujejo umirjeno okolje, barvno lestvico čistih a pastelnih barv, ker okolje v katerem delujejo lahko postane premočno za bolj občutljivega sodelavca ali partnerja in tudi njih same umirja, ne raztresa.  Sangviniki si močno želijo biti priljubljeni, želijo drugim ugoditi in ne želijo povzročati težav.
Je pa sangvinik ekstrovertiran, govornik in optimist. Umirjanje njegovih negativnih lastnosti lahko dosežemo z neagresivnim okoljem. Pomagamo si  z malo ali nič vzorci in z monotonimi barvnimi kombinacijami. Ker je vsiljiv govornik in pretirava, se ukvarja z nepomembnimi rečmi, ne more se spomniti imena, njegove izjave plašijo in odbijajo druge, nekaterim se zdi preveč srečen, neutruden, skoraj hiperaktiven, sebičen, burno se pritožuje, je naiven, glasno govori in se smeji, je jezen, ne odraste kot starš, zmeden, pozabi sestanke, dogodke, ali obveznosti otrok, je neorganiziran, ne posluša do konca, namesto poslušanja, raje govori, pozabi obveznosti, slabo sledi, zlahka izgubi zaupanje, nediscipliniran, slabo postavlja prednostne naloge, odloči se na temelju čustev, zgublja čas s klepetanjem, sam zase potrebuje umirjeno okolje.
Tako okolje bo njegove pozitivne lastnosti, (da je čustven, privlačen, zgovoren, ima smisel za humor, pomni barve, ima rad fizični stik, ko govori, izraža se ekspresivno, veselo in živahno,  je radoveden, znajde se na odru, živi v sedanjosti, vsestranski, iskren, otroško dober, sovraži biti sam, mora biti v središču pozornosti, želi biti priljubljen, priznan, dominira, ne preneha govoriti in ne posluša sogovornika, prekinja, odgovarja na vprašanja namesto drugih, pozablja, je nepredvidljiv, stalno se izgovarja, ponavlja isto zgodbo, hitro sklepa prijateljstva, ljubi ljudi, je lahko dostopen daje pohvale, pozitivno navdušen, drugi mu zavidajo, hitro pozabi slabe stvari, lahko se izpove, preprečuje negativne trenutke, ljubi spontane aktivnosti, življenje v družini dela zabavno, prijatelji njegovih otrok ga imajo radi, katastrofo spremeni v humor, zabaven pri delu, izumljanja nove dejavnosti, ustvarjalen in energičen, navdušen, ima energijo in navdušenje, preseneča, očara, navdihuje in spodbuja druge) umirilo in poglobilo.

ponedeljek, 07. maj 2012


5. VPLIV BARVE NA ČLOVEKA

Govorimo o uporabnem namenu in psihološkem vplivu barve na arhitekturne procese, z umetniškim pa bi si pomagali le pri zahtevnem oblikovanju prostora.
Barva je odvisna od svetlobe, oblike, materiala, teksture, pigmenta, možnosti videnja, zaznavanja, barvnega občutka, zato se z barvnim raziskovanjem ukvarjajo poleg arhitektov in drugih likovnih umetnikov, tudi fiziki, fiziologi, psihologi, pedagogi, filozofi, zdravniki, kemiki,  tehnologi, zgodovinarji in drugi, kar kaže širino področja.

Barve so povsod okoli nas in hitro lahko prepoznamo okolja, kje se dobro počutimo in okolja ki nas neprijetno vznemirijo. Vredno jim je posvetiti pozornost pri oblikovanju notranjega in zunanjega prostora. Interpretacija barv se od posameznika do posameznika malo razlikuje zaradi različnih duševnih dojemanj. Kljub temu pa je možno čustvene odzive na posamezne barve strniti v splošno veljavne vzorce. Vsaka barva deluje edinstveno, zato se lahko uporabi tako za povečano aktivnost, uravnovešanje, celo za zdravljenje, kot tudi za prebujanje globljih ravni zavesti. V ameriški policiji so znane »red room« - rdeče sobe za pomirjanje, a o tem ekstremnem primeru kasneje.

Barve poimenujemo tudi izkustveno, nap. tople in hladne, ali pa mehke in trde.
Hladne nas spominjajo na podobne predmete ali dogodke zelenje, vodo, led, sneg, kovine, zimo, jutro, medtem ko nas tople in mehke spominjajo na tople in vroče predmete ali dogodke: ogenj, žerjavico, sonce, poletje, …

Kako se odzovemo na barvo je odvisno tudi od stanja naše duše. Če imamo slabo izkušnjo v nekem izrazito obarvanem okolju, nas barva podzavestno spominja na ta dogodek, zato bo v nas zbudila neprijetne občutke.

Predvsem pa je naše sprejemanje barve odvisno od našega karakterja. Psihologi nas glede na naša obnašanja grobo delijo na štiri karakterje: sangvinik, kolerik, melanholik, flegmatik. Ker se v nas meša več karakterjev, šteje seveda prevladujoči. Zaradi različnih osebnosti zato nap. močnejši ljudje potrebujejo močnejše dražljaje – frekvence, občutljivejši pa so srečni ob šibkih.

ponedeljek, 30. april 2012

4. ZAKAJ JE RDEČA RDEČA?


Arhitektura je prav posebna umetnost ravno zato, ker arhitekti z ustvarjanjem izražamo svoj odnos do okolja, hkrati pa se prelevimo v vlogo investitorja in sporočamo njegove signale. Ujemanje investitorja in arhitekta je nujno, zato investitor pomaga arhitektu vstopiti v njegove potrebe in želje, arhitekt pa pomaga investitorju vstopiti v svet arhitekture. 
Ustvarjalnost je omejena s tehničnimi zmožnostmi, zakonodajo, sredstvi itd, ne sme pa biti omejena z nepoznavanjem orodij, ki so potrebna za oblikovanje, projektiranje ali urbanistično načrtovanje.


Tu bi navedla nekaj osnovnih pravil govorice barv, splošnih resnic, da bi bilo investitorju delo olajšano.
Za lažje delo barve razdelimo po spektru, jakosti, tonih. 
Jasno, da se barve prelivajo a določene pojave lažje predstavimo s čistimi barvami. 
Osnovne barve so ostre , ko vsaka barva doseže svojo največjo intenzivnost. 


Na primer, rdeča nikoli ne more biti bolj rdeča kot je.

Če jo želimo spremeniti, imamo dve možnosti:
-   kombiniranje z belo, sivo črno (odvzemanje in dodajanje svetlobe), tako izgubimo moč,
-       dodajamo drugi dve osnovni modro ali rumeno (intenzivnost ostane) in s tem dobimo oranžno ali vijolično, torej sekundarne barve.
Poskusite z vodenimi barvicami na list. 

četrtek, 26. april 2012


3. BARVA JE FIZIKALNI POJAV
                                                   
Naše oko vidi barve ki imajo valovno dolžino od 400 do  800 milimikronov. (1 milimikron = 1/1.000.000 mm). Tudi frekvenca je izredno velika ter vsebuje od 400-800 bilionov tresljajev v sekundi.

RDEČA  barva ima valovno dolžino 650-800 mmk, ORANŽNA 550-650 mmk, RUMENA  550-580 mmk, ZELENA  490-530 mmk, MODRA  460-480 mmk, VIOLA   450-440 mmk.
                                                                                                                
SVETLOBNI SPEKTER ima najbolj čiste in najbolj nasičene barve. V spektru se nahaja sedem barv: rdeča,  oranžna, rumena, zelena, turkizna, modra, vijolična. 



BELA BARVA je vidna samo na pigmentih čigar masa ima lastnost, da odbije vse valovne dolžine barvnega spektra.
Bela svetloba je uravnovešena zmes vseh valovnih dolžin barvnega spektra.
ČRNA BARVA je vidna samo na pigmentih čigar masa ima lastnost, da vsrka vse ali večino valovnih  dolžin barvnega spektra. 
V fizikalnem pomenu je tema.

Fotoni UV in vidne svetlobe z valovnimi dolžinami med 200 in 800 nm imajo dovolj veliko energijo, da povzročijo v molekulah prehod elektronov iz osnovnih energijskih nivojev v višje energijske nivoje. Pri tem nastanejo zelo kratkoživa vzbujena stanja molekul, nato pa se elektroni vrnejo nazaj v osnovno stanje. Razlika v energiji elektronskega prehoda se izgubi v okolico v obliki toplote, včasih pa tudi svetlobe. Ravno zaradi elektronskih prehodov in prisotnosti določenih skupin imenovanih kromoforji, ki olajšajo prehode, vidimo nekatere spojine obarvane. Kromoforji so molekule , nosilke barve odgovorne za barvo, ki nastane, ko molekula absorbira določene valovne dolžine od vidne svetlobe in prenaša ali odraža druge. Za take spojine so značilni obsežni konjugirani sistemi dvojnih (C=C, C=O, N=N) in trojnih (CC) vezi. Spojine, ki jih vidimo obarvane, absorbirajo določen del vidne svetlobe. Ta del v preostalem spektru vidne svetlobe, ki prehaja v človeško oko, manjka. Splošno velja, da vidimo predmet v komplementarni barvi absorbirane svetlobe. To pomeni: če se absorbira rdeča barva, se odbijejo vse ostale, kar pa vidimo kot modro-zeleno. Komplementarne barve so prikazane v barvnem krogu kot diametralno nasprotni pari. Spojine, ki so na pogled bele ali brezbarvne oziroma prozorne, absorbirajo svetlobo krajših valovnih dolžin, in sicer UV svetlobo. Vendar so tudi tukaj izjeme. Tako na primer nasičeni ogljikovodiki absorbirajo svetlobo, ki ima valovno dolžino pod 150 nm in jim je zato UV spekter nemogoče posneti.

To so le osnovne informacije o teoriji barv.  Ne moremo govoriti o barvah ne da bi omenili svetlobo in vpliv le te na naše življenje, ker vemo, da imajo barve in svetloba vpliv na naše razpoloženje, čustva, produktivnost... 

Da bi si poenostavili delo, smo si ljudje naredili barvne skale. Ločimo dve vrsti skal. Prva vrsta je narejena na osnovi mešanja svetlobe, druga, na osnovi mešanja pigmentov.

sreda, 25. april 2012


0. B A R V A     B A R V E 

Kakšen bi bil svet brez barv? Bel, črn, prosojen?

Barva je naraven element, ki je potreben vsakemu živemu bitju. To je svetlobna energija, ki se proecira v našem očesu. Za človeka ima biološke, psihološke in estetske učinke. V človeku zbudi primitivne impulze in sega globoko v človekovo psiho do instinkta.

Pestre ali čiste barve aktivirajo človeške nagone, pospešujejo srčni utrip in krvni obtok. Ob pestrih barvah je srčni utrip jasno hitrejši in močnejši kot ob mešanih barvah, ko se upočasni in postane šibkejši.




Naše okolje, domače ali delovno, močno vpliva na nas na zavestni in podzavestni ravni. Barva je eden od elementov, s katerimi si lahko pomagamo. Povečamo umirjenost, sproščenost, ali pa storilnost. 


Barve glede na naš karakter in osebne značilnosti v nas zbujajo različna občutja in reakcije vsakovrstna čustvena razpoloženja, občutke, počutja, asociacije..  Vplivajo na občutek ugodja ali neugodja, celo apetita, pomirjajo, poživljajo, usmerjajo pozornost, opozarjajo. Močno vplivajo na dojemanje dimenzij prostora; širijo, ožijo, nižajo, višajo in vzbujajo tudi optične prevare.


Na popotovanju, sem se, čakajoč na ostale, zazrla v tla. Preproste ploščice, klasičnega formata, so mi zaplesale pred očmi. Valovit vzorček v kombinaciji s četrtinskim rastrom enostavno popači pogled. Zanimivo, kaj ne?

Vsak človek ima glede na svoj karakter in obdobje v katerem je, tudi svojo najljubšo barvo.


Določen odnos do barve ima že otrok, ki mu barva lahko pomaga razkriti njegova čustva in se izražati. Odrasli pa si z barvami pomagamo pri ustvarjanju dodatnih dojemanj stvari, kot pomoč pri: oblikovanju komunikacij in obveščanj v vseh oblikah, oblikovanju bivalnih in delovnih okolij, oblikovanju širšega zunanjega prostora, estetskem izražanju …

V likovni umetnosti  se omenjeni vplivi barve na človeka uporabljajo na estetski in izrazni ravni.  Za umetnike in ustvarjalce je izrednega pomena, da v celoti poznajo možnosti barv, ker je to sredstvo, ki ga uporabljajo za izvajanje svojih del in izražanje svojih občutkov. Zanimivo, da tudi v glasbi govorimo o barvi, na primer glasu.